Začetki podjetja Aprilia segajo v obdobje takoj po drugi svetovni vojni, ko je Cavaliere Alberto Beggio ustanovil podjetje za proizvodnjo koles v Noalah pri Benetkah. Podjetje je bilo tako pri proizvodnji komponent kot končnih izdelkov tako uspešno, da je leta 1962 iz malega podjetja preraslo v delniško družbo. Takoj leta 1968, ko je Albertov sin Ivano Beggio prevzel podjetje ter s svojimi sodelavci skonstruiral prvo 50 ccm motorno kolo Aprilia v modri in zlati barvi, in ga je trg z odobravanjem sprejel, je postalo jasno, da kolesa niso središče njegovega zanimanja. Prava strast tistih, ki si, tako kot Beggio, želijo tekmovati na mednarodnih dirkah v panogi, ki je postajala vedno boj popularna, so namreč cestni in motokros motorji. Prvi Aprilijini mopedi so se imenovali Colibri, Daniela in Packi, toda motorno kolo, ki se je najbolj skladalo z Beggiovimi idejami, je bil leta 1970 proizvedeni motokros motor Scarabeo, ki je bil predstavljen v dveh različicah - 50 in 125 ccm.

Leto 1974, ko je Ivano Beggio postal predsednik Aprilie, je obenem tudi leto, ko je bil zasnovan prvi pravi motokros motor, ki ga je zelo dobro vozil Maurizio Sgarzani. Ta motor, ki je bil kasneje uporabljen kot zasnova za model RC 125, slednji pa predstavljen na moto sejmu v Milanu, je zaznamoval začetek neločljive kombinacije športne in standardne proizvodnje, tako zelo značilne za Aprilio. Podjetju, ki je leta 1975 predstavilo prvi dirkalnik Hiro, ni bilo potrebno dolgo čakati na rezultate. Uspehi dirkača Ivana Alborhettija iz Milana, med drugim tudi najboljši rezultat za italijanske dirkače sploh - šesto mesto na svetu, pa so pomagali proslaviti Aprilio in povečati prodajo replik RC in MX 125. Sloves Aprilijinih motorjev se je kmalu razširil preko italijanskih meja, saj so bili na tujih trgih, zlasti na ameriških, Aprilijini motorji dobro sprejeti in so prispevali 20 % celotne proizvodnje. Cilj podjetja je bil postati eden vodilnih proizvajalcev na mednarodnem motociklističnem področju, zato je Aprilia nenehno povečevala proizvodnjo mopedov in motokros motorjev ter v obdobju med 1969 in 1979 povečala letno proizvodnjo mopedov od 150 na 12.000, proizvodnja motornih koles pa je presegla 2.000 letno.

Čeprav je začetek leta 1980 zaznamovala velika kriza na motociklističnem trgu v Italiji in Evropi, je Ivanu Beggiu uspelo postaviti podjetje na nove temelje, predvsem zaradi svoje nenavadne strasti do motorjev in zaupanja v razcvet italijanskega motociklističnega trga. Velika fleksibilnost je podjetju omogočila razširiti motociklistično dejavnost, tako da se proizvodnja ni več usmerjala samo v mopede in motokros motorje, temveč v trial, enduro, in cestne motorje med 50 in 600 ccm. Posvečanje pozornosti nenehnemu tehnološkemu posodabljanju opreme in osebja je povečalo mednarodni ugled Aprilie, predvsem pa podjetju ponudilo priložnost, da potrdi svoje inovativne rešitve.

Prvi pomembni pokazatelj nove strategije je bilo lansiranje cestnega motocikla ST 125 leta 1983, ki se je s svojimi elegantnimi linijami, ter izjemnimi voznimi lastnostmi priljubil športnim novinarjem. Naslednje leto je Aprilia lansirala izboljšano in bolj športno različico, imenovano STX, ter prvi enduro ET 50. Čeprav se je leta 1985 Aprilia zadnjič uradno udeležila motokros dirk, je podjetje vseeno poslalo na tržišče različici ETX 125 in 350. Odločitev podjetja izpred nekaj let, da razširi proizvodnjo na cestne in enduro motocikle, se je zaradi krčenja motokrosističnega trga izkazala za jasnovidno.